V tradiciji podoknice je mlad fant stopil pod okno izbranega dekleta in ji zapel pesem. Tako ni pokazal le svojega glasu, temveč tudi pogum, zanimanje in kanček romantičnega duha.

Če je dekle opazilo, da ni prišel sam, temveč v družbi prijateljev, ki so ga spremljali z glasbo in dobro voljo, si je morda mislila: „Morda pa je na njem res nekaj posebnega”? Mogoče ga je celo povabila noter in se pošalila, da ga je na tisti lestvi že pošteno zazeblo ter da bi ga bilo treba malo pogreti …

Podoknica pa ni le zabaven običaj. Govori o pozornosti, trudu in tem, da nekomu pokažeš, da ti je mar. Fant je naredil prvi korak, dekle pa se je odzvalo po svoje in skupaj sta ustvarila poseben trenutek. Danes se spoznavamo drugače, a potreba po iskreni pozornosti in občutku, da nekomu nekaj pomenimo, ostaja enaka. Takšni običaji nas spominjajo na nekaj preprostega in brezčasnega. Morda pod okni ne pojemo več, a duh tega običaja živi naprej. In ko se pojavi, nikoli ne deluje staromodno.