Rodil sem se v vinarski družini. V okolju, kjer življenje teče v ritmu letnih časov in kjer zgodbe tiho živijo med vrstami trte. Od zunaj je morda videti kot svet, poln tradicije in posebnih doživetij. In res je. A kot mlad človek me je zanimalo tudi, kaj se skriva onkraj domačih gričev.

Skozi leta sem veliko potoval. Obiskal številne države, spoznal različne ljudi in kulture. Kljub temu pa sem se med vsemi temi potovanji vedno vračal domov.

Postopoma sem začel opažati razlike v tem, kako ljudje živijo, se družijo in praznujejo. Hkrati pa sem na svojo kulturo začel gledati z novimi očmi. Včasih sem jo cenil še bolj, drugič pa sem spoznal, kako hitro začnemo jemati za samoumevno nekaj, kar nam je ves čas na dosegu roke.

Na tej poti sem spoznal svojo poljsko lady – Karolino. Več let je živela v Zahodni Evropi in včasih pogrešala toplino ter spontanost, ki ju povezujemo z našimi skupnimi slovanskimi koreninami. Ko sem slovenske običaje opazoval skozi njene oči, sem ugotovil, da je lahko nekaj, kar se meni zdi povsem običajno, nekomu drugemu hkrati zanimivo in domače. Prav njeni odzivi so me spomnili, da imajo tudi najmanjši slovenski običaji svojo lepoto, ki jo je vredno deliti tudi zunaj naših meja.

Sčasoma sem začel vse bolj verjeti, da Slovenci, ki živimo na križišču evropskih poti, skozi vino in tradicije, ki ga spremljajo, nosimo nekaj resnično posebnega. Nekaj, kar je vredno ohranjati, ceniti in predajati naprej.